MOTORIČNI RAZVOJ

0-2 leta starosti: v tem obdobju otroci razvijejo večino gibalnih aktivnosti, ki so značilne za človeka (sedenje, prijemanje, hoja), čeprav so v svojih gibalnih sposobnostih nebogljeni.

2 - 4 leta: nekateri otroci dosežejo stopnjo zrele hoje že kmalu po drugem letu; večina otrok pride do te stopnje okrog petega leta. Že v drugem letu je otrokova ročna spretnost tako razvita, da razmeroma uspešno prinese žlico do ust in le redko zgreši. Ob tem se razvijajo pri igri še ročne spretnosti. Posebno mesto pa zavzema pričetek obvladovanja svinčnika, ko prične risati in spretnosti listanja po knjigah. Te ročne spretnosti se zlasti razvijajo pod vplivom vaje. Do treh let ima otrok zmeraj težave pri koordinaciji oko-roka, ki je pa nujna pri finih ročnih spretnostih, med katerimi je v ospredju sposobnost prerisovanja. V dobi med 2. in 4. letom starosti se tudi natančno polarizira ali bo otrok levičar ali desničar. Dominantna roka se pokaže zlasti pri držanju žlice in pri risanju. Levičarstvo je prirojeno in zato ni pravilno, da otroka "prevzgajamo" na desno roko. Mnoge duševne motnje, ki jih kažejo levičarji, so posledica takšnih vzgojnih ukrepov, ki so v nasprotju z biološkimi zasnovami posameznikovega razvoja. Razmeroma redki so otroci, ki enako spretno uporabljajo obe roki. 

4 - 5 let: že štiriletni otroci so, z manjšo pomočjo, sposobni obleči vso običajno obleko. Največ težav povzroča otrokom še zmeraj zapenjanje gumbov, ker rabijo za to razmeroma razvito motorično aktivnost, veliko vaje, ki pa jo npr. lahko dobijo spontano pri igri (oblačenje in slačenje lutk). Razmeroma pozno osvoji otrok sposobnost brcanja in metanja. Sprva otrok le suva žogo in šele med 4. in 5. letom toliko napreduje, da že stabilno stoji samo na eni nogi in z drugo usklajeno z vsem telosom brcne na tleh ležeči predmet. Največje probleme ima mlajši predšolski otrok nekje do petega leta prav s koordinacijo telesnih gibov, ki pa so neogibno potrebni za posamezne aktivnosti kot so kotalkanje, drsanje. Z leti postaja otrok previdnejši in začne nadzirati svoje gibe. Kljub temu pa predšolske otroke najbolj utrujajo enolične gibalne aktivnosti, ki so tipične za vedenje odraslega človeka ( npr. otrok le s težavo hodi na sprehodu v istem ritmu).

5 - 7 let: v tem obdobju se razvije tudi nadzor zapestja in prstov na roki do te meje, da se otrok le ob malo bolj sistematični vaji že lahko nauči pravilno zavezovati vezalke na čevljih. Pet do šestletni otrok pa že tudi prične precej natančno metati predmete v cilj. Sprva meče žogo z obema rokama, pri šestih letih pa že meče z eno roko.

7 - 11: otrok, starejši od 7 let se uči novih gibalnih tehnik zelo hitro in brez večjih naporov. Tako pri tej starosti že vsi otroci vozijo kolo, če so imeli možnosti naučiti se to dejavnost. Toda le redko se je otrok pri tej starosti sposoben samostojno vključiti v promet kot kolesar. Razlog za to niso slabe motorične sposobnosti, marveč duge sestavine otrokove osebnosti: nizka stopnja socialne zrelosti in slabša sposobnost daljše koncentracije in kritičnega presojanja v nepredvidljivih situacijah, ki so v prometu pogoste. V tej starosti ima otrok povečan psihomotorični tempo in vse dela hitro. V tej svoji stalni naglici pa postaja nestrpen, nezbran in pogosto po nepotrebnem agresiven. Tako skuša izločati nakopičeno energijo. Obdobje od 7. leta dalje je idealen čas za sistematično ukvarjanje s posameznimi športnimi zvrstmi in za pričetek rednega treninga. Otrok ima toliko energije, da je ne more sproti porabiti (delo v šoli ga omejuje pri uporabi energije, zato lahko otrok celo moti pouk). Poleg tega izredno hitro osvoji nove, še tako zahtevne gibalne spretnosti. Otrok, ki je starejši od 7 let, se lahko že sam odloči , s katero športno zvrstjo se želi ukvarjati. Tudi njegov živčni sistem je dozorel, da lahko sprejme takšne sistematične dražljaje, katerih cilj je oblikovanje zelo zapletenih kompleksnih motoričnih vaj. 

ZRELOST OTROKA IN UČENJE GIBOV

Če učenje prehiteva proces zorenja, so zaman vsi napori, da bi otroka naučili določenih spretnosti. Po nepotrebnem trošimo otrokovo energijo in mu celo jemljemo voljo za spontani normalni razvoj, ki bo temu šele sledil. S tem ne zanikamo pomena vaje in izkušenj, ki so potrebne za motorični razvoj, le da morajo te sovpadati z otrokovo dovzetostjo za takšno učenje, ta pa je pogojena z določenimi zakonitostmi zorenja organskega aparata. 

Čeprav poteka motorični razvoj po točno določenih in nespremenljivih frekvencah, pa se vseeno pri detajlnih delih pojavljajo med otroki velike individualne razlike. Te razlike so lahko pogojene z dedovanimi osnovami, s potekom razvoja v predporodni dobi ali pa so povezane z možnostjo za vajo v svojem okolju in s tem, kako odrasli otroka spodbujajo ter mu omogočajo ustrezno aktivnost. Norme razvoja so samo približek za oceno otrokovih zmožnosti in pomenijo, da bodo nekateri otroci doseglo določene spretnosti prej, drugi kasneje.

POMEN IGRE

Za vsako obdobje so značilne specifične oblike igre in dominantnost določene aktivnosti, ki praviloma najbolj splošno tudi opisuje to določeno stopnjo. Igra mlajšega otroka je spontanejša in bolj neformalna. Z razvojem postaja igra vse bolj formalna in v adolescenci že izgine večji del spontanosti. Ravno tako pa s starostjo upada delež telesne aktivnosti pri igri. Eden prvi teoretičnih konceptov je razumevanje igre kot aktivnosti pri kateri otrok (ali drugi mlad organizem) izloča odvečno energijo, ki nastaja kot odvečni produkt v procesu nagle rasti. Otrok se namreč vživlja v igro na tak način, da jo lahko štejemo enekovredno delu odraslih. Druga skupina teorij o igri, kot j eteorija Karla Grosa, temelji na bioloških podmenah. Po njegovem mnenju je igra biološko vnaprej določena. Igra je biološki in tudi socialni pojav. 

MOTNJE V MOTORIČNEM RAZVOJU 

Med najpogostejše razloge za upočasnjen motorični razvoj v predšolski dobi spadajo: slaba telesna kondicija, nepravilen telesni razvoj (predebeli otroci), slabši intelektualni razvoj (zlasti v prvih letih življenja je med teme dvema funkcijama velika povezanost), slab živčni nadzor mišičnih struktur, pomanjkanje spodbujanja k aktivnosti s strani staršev ali napačno, pretirano treniranje specifičnih gibov in predvsem strah. Otroci, ki so pri svojem gibanju v zgodnjem otroštvu doživeli neuspehe ali neprijetne doživljaje, so pozneje v vsej gibalni aktivnosti nesproščeni in manj uspešni; to se lahko prenese na celoten otrokov osebnostni razvoj. Pogosto je razvoj motorike predšolskega otroka moten tako močno, da je potrebna pomoč strokovnjaka. Pogosto pa je potrebna pomoč psihologa ne samo zaradi motorike same, ampak zaradi duševnih težav, ki jih ima otrok zaradi slabe motorične razvitosti.