Pomen igre


 

Za vsako obdobje so značilne specifične oblike igre in dominantnost določene aktivnosti, ki praviloma najbolj splošno tudi opisuje to razvojno stopnjo. Igra mlajšega otroka je spontanejša in bolj neformalna. Z razvojem postaja igra vse bolj formalna in v adolescenci že izgine večji del spontanosti. Ravno tako pa s starostjo upada delež telesne aktivnosti pri igri. Eden prvih teoretičnih konceptov je razumevanje igre kot aktivnosti, pri kateri otrok ( ali drug mladi organizem) izloča odvečno energijo, ki nastaja kot odvečni produkt v procesu nagle rasti. Otrok se namreč vživlja v igro na tak način, da jo lahko štejemo za aktivnost, enakovredno delu odraslih. Druga skupina teorij o igri, kot je teorija Karla Grosa, temelji na bioloških podmenah. Po njegovem je igra biološko vnaprej določena. Igra je biološki in tudi socialni pojav.